Že leta 2012 sem med branjem odlične knjige »Človek v ravnovesju«, katere avtor je Martin Weber, naletel na primer Clemensa Kuby-ja. Clemens je bil svojčas paraplegik in uspelo mu je ozdraveti tako, da je spremenil svojo zavest ter izstopil iz zavesti množice, ki dopoveduje, da paraplegika ni mogoče ozdraviti.
Clemens Kuby o tem pravi: »Človek v sebi nosi neskončno veliko možnosti samozdravljenja. Ali jih prebudi z duhovnimi ali materialnimi sredstvi, je odvisno od tega, v kaj verjame, kaj njegova zavest sprejema kot resnico, in česa ne sprejema.«
Martin Weber je pri svojem delu s paraplegiki vedno znova poslušal, da so jim po diagnozi »paraplegija« sicer ponudili določene terapije, a glavno nalogo vidijo v tem, da človeka kar najbolje pripravijo na življenje v invalidskem vozičku. Zdravniki sploh več ne razmišljajo o možnosti ozdravitve. Kako naj potem bolnik najde moč, da bi pomislil na ozdravitev? Popolnoma je ujet v takšno množično zavest.
